Zakonodaja o mediaciji
Mediacijo v individualnih delovnopravnih sporih urejajo trije zakoni, kronološko glede na čas njihove uveljavitve so to:
- Zakon o mediaciji v civilnih in gospodarskih zadevah (Ur. l. RS, št. 56/08), ki je začel veljati 21. 6. 2008,
- Zakon o alternativnem reševanju sodnih sporov (Ur. l. RS, št. 97/09 in nasl.), ki je začel veljati 15. 6. 2010, in
- Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.), ki je začel veljati 12. 4. 2013.
V nadaljevanju predstavljam kratke povzetke teh predpisov.
Zakon o mediaciji v civilnih in gospodarskih zadevah (ZMCGZ)
ZMCGZ določa definicijo mediacije in ureja začetek postopka mediacije, imenovanje mediatorja, potek mediacije, načelo zaupnosti, zaključek mediacije, njen vpliv na morebitni začetek arbitražnega ali sodnega postopka, njene stroške in njen učinek na zastaralne ali prekluzivne roke.
ZMCGZ mediacijo definira kot postopek, v katerem stranke prostovoljno s pomočjo nevtralne tretje osebe skušajo doseči mirno rešitev spora, ki izvira iz ali je v zvezi s pogodbenim ali drugim pravnim razmerjem, ne glede na to, ali se za ta postopek uporablja izraz mediacija, konciliacija, pomirjanje, posredovanje v sporih ali drug podoben izraz.
Trenutek, od katerega se mediacija šteje za začeto, je odvisen od tega, ali so se stranke vnaprej sporazumele, da bodo svoje morebitne spore reševale z mediacijo, oziroma ali mediacijo za reševanje določene vrste sporov predpisuje zakon. V teh dveh primerih se mediacija začne s trenutkom, ko stranka prejme predlog nasprotne stranke za začetek mediacije.
V vseh ostalih primerih se mediacija začne nekoliko pozneje, in sicer z dnem, ko se stranke sporazumejo, da bodo nastali spor reševale z mediacijo (ko stranka pošlje nasprotni stranki predlog, da se spor začne reševati z mediacijo, nasprotna stranka pa k temu predlogu poda soglasje).
Potek mediacije je prepuščen strankam, saj ga lahko oblikujejo same. Pri tem se lahko sklicujejo tudi na kakšna obstoječa pravila. Če se stranke o poteku mediacije ne sporazumejo, mediator vodi postopek, kot šteje za primerno. Pri tem upošteva vse okoliščine primera, morebitne želje strank in potrebo po hitri in trajni rešitvi spora.
Mediacija se lahko konča na enega od več možnih načinov:
- če je sklenjen sporazum o rešitvi spora - z dnem sklenitve tega sporazuma;
- če se stranke ne sporazumejo o imenovanju mediatorja v 30 dneh od začetka mediacije - z iztekom tega roka;
- če mediator po posvetovanju s strankami izjavi, da nadaljevanje postopka ni smiselno - z dnem te izjave;
- če stranke pisno izjavijo mediatorju, da je postopek zaključen - z dnem te izjave;
- če ena stranka pisno izjavi drugi stranki in mediatorju, da je postopek zaključen - z dnem te izjave.
ZMCGZ pri navajanju strank uporablja množino, saj imajo lahko pravna razmerja, s tem pa tudi iz njih izvirajoči spori več strank, ne le dve. V individualnih delovnih sporih pa bosta stranki praviloma le dve, torej delavec in delodajalec. Le izjemoma lahko pride do tega, da je strank več (npr. če gre za spor v zvezi s prenosom dejavnosti, v katerem nastane spor med delavcem na eni strani ter delodajalcem prenosnikom in delodajalcem prevzemnikom na drugi strani).
V zvezi z individualnimi delovnimi spori je pomembna še določba ZMCGZ o vplivu mediacije na zastaralne in prekluzivne roke. Terjatve iz delovnega razmerja, npr. plače, regres, povračilo stroškov, drugi prejemki…, namreč zastarajo v roku petih let, medtem ko znaša prekluzivni rok za vložitev tožbe na ugotovitev nezakonitosti prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ali odločitve o delavčevi disciplinski odgovornosti le 30 dni (200. in 202. člen Zakona o delovnih razmerjih).
ZMCGZ glede zastaralnih rokov določa, da med trajanjem mediacije ne tečejo. Določa še, da se v primeru neuspešno končane mediacije zastaranje nadaljuje od trenutka, ko je postopek končan brez sporazuma o rešitvi spora. Čas, ki je pretekel pred začetkom mediacije, pa se všteje v zastaralni rok.
Glede prekluzivnih rokov ZMCGZ določa, da se ne iztečejo prej kot 15 dni po koncu mediacije.
ZMCGZ ureja še stroške v zvezi z mediacijo. Mediator je za svoje delo upravičen do nagrade in povračila razumnih stroškov, razen če se je s strankami sporazumel drugače ali drugače določajo pravila institucije, pri kateri poteka mediacija. Če se stranke niso drugače sporazumele, vsaka stranka nosi svoje stroške, skupne stroške mediacije pa nosijo stranke po enakih delih.
Zakon a alternativnem reševanju sodnih sporov (ZARSS)
ZARSS ureja reševanje sodnih sporov v okviru postopkov alternativnega reševanja sporov, ki jih strankam zagotavljajo okrajna, okrožna, delovna in višja sodišča ter višje delovno in socialno sodišče v sporih iz gospodarskih, delovnih, družinskih in drugih civilnopravnih razmerij v zvezi z zahtevki, s katerimi lahko stranke prosto razpolagajo in se glede njih lahko poravnajo, razen če je s posebnim zakonom za posamezne od teh sporov določeno drugače.
Navedenim sodiščem je z ZARSS naloženo, da strankam v sodnih sporih omogočijo uporabo mediacije, lahko pa tudi uporabo drugih oblik alternativnega reševanja sporov. Stranke lahko na ta način kljub začetemu sodnemu postopku vendarle poskusijo še z alternativnim reševanjem sporov, ki omogoča pravične, hitre in sporazumne rešitve sporov, strankam in sodiščem zagotavljajo časovne in finančne prihranke ter povečujejo obseg prostovoljnih izvršitev sklenjenih poravnav ali arbitražnih odločb.
Določeni so minimalni pogoji, ki jih mora izpolnjevati oseba za uvrstitev na seznam mediatorjev, in sicer:
- mora biti poslovno sposobna,
- ne sme biti pravnomočno obsojena za naklepno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti,
- imeti mora najmanj izobrazbo, pridobljeno po visokošolskem strokovnem študijskem programu prve stopnje,
- opraviti mora izobraževanje za mediatorja po predpisanem programu.
Ne le, da mora sodišče strankam zgolj omogočiti uporabo mediacije ali drugih oblik alternativnega reševanja sporov, ampak jim mora to možnost obvezno ponuditi. To velja v vseh primerih, razen v tistih, v katerih sodnik oceni, da to ne bi bilo primerno. Na predlog strank, ki soglašajo, da se opravi poskus alternativne rešitve spora, lahko sodišče kadarkoli prekine sodni postopek za čas, ki ne sme biti daljši od treh mesecev, in stranke napoti v postopek alternativnega reševanja spora. Če stranke sodišču ne predlagajo napotitve v postopek alternativnega reševanja spora, sme sodišče kadarkoli med sodnim postopkom zahtevati, da se stranke osebno udeležijo informativnega naroka o mediaciji. S tem se nalaga sodiščem, da stranke aktivno napotujejo v oblike alternativnega reševanja sporov.
Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1)
ZDR-1 ureja mediacijo kot obliko reševanja individualnih delovnih sporov v 201. členu. Skladno s tem členom se lahko delavec in delodajalec v roku 30 dni od poteka roka, ki ga ima delodajalec po podani delavčevi zahtevi za izpolnitev obveznosti oziroma odpravo kršitev (ta rok znaša osem delovnih dni), dogovorita za reševanje spora z mediacijo. Če mediacija ni uspešno zaključena najkasneje v roku 90 dni od sklenitve dogovora o mediaciji, lahko delavec v nadaljnjem roku 30 dni od neuspešno zaključene mediacije uveljavlja sodno varstvo pred delovnim sodiščem.
Čeprav 201. člen ZDR-1 tega izrecno ne določa, pa je glede na ZMCGZ možno začeti postopek mediacije tudi glede drugih individualnih delovnih sporov, npr. ugotavljanja nezakonitosti prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ali odločitve o disciplinski odgovornosti delavca, pa tudi glede denarnih terjatev. Treba pa je paziti na prekluzivne in zastaralne roke, ki jih določa ZDR-1.